Hipnoza že od nekdaj nosi v sebi pridih skrivnostnosti in magičnosti. Čeprav danes že lahko govorimo, da je pojav dodobra raziskan in ostaja le malo skrivnosti, ki jih raziskovalci ne bi odkrili, pa si večina laikov niti približno ne predstavlja, kaj hipnoza pravzaprav je. O hipnozi govorimo takrat, ko hipnotizer pripelje oz. poglobi posameznika v sproščeno in hipnotično stanje; slednje lahko variira od lažjih hipnotičnih stanj, v katerih se človek zaveda pravzaprav vsega, do globokih, kjer je zavest posameznika popolnoma izključena. Hipnotizirana oseba je izredno dojemljiva za hipnotizerjeva navodila in sugestije. V takih stanjih skuša psiholog prek sugestije vplivati na nekatere komponente osebnosti ali čustev človeka, ki je želel biti hipnotiziran.

Mnogi “šovi”, v katerih hipnotizerji s pomočjo hipnoze pripravijo udeležence k izvajanju nelogičnih, smešnih in komičnih dejanj, samo še poslabšujejo kritičnost pogleda na ta pojav in vzbujajo pri ljudeh prepričanje, da je hipnoza nekaj nadnaravnega. Tovrstne predstave ne oblikujejo pravih stališč ljudi do hipnoze, saj večina ob gledanju dobi občutek, da lahko hipnotizer po mili volji manipulira z udeležencem in da je na ta način udeleženec v situaciji popolnoma pasiven. Nekateri gredo v svojih prepričanjih celo do razmišljanja o tem, kako lahko hipnotizer stanje hipnoze zlorablja za različne sebične namene. V zadnjih letih se spet budi močnejše zanimanje za hipnozo, znanje o njej in uporaba pa sta stara že več stoletij. Res je, da je v času, ko je na Dunaju deloval najbolj znan psiholog in psihiater Sigmund Freud, pa tudi že nekaj desetletij prej, ta pojav začel tudi strokovno zanimati zdravnike in bodoče psihologe, ki so v metodi iskali možnosti terapevtskih učinkov.

Človeka, ki nikoli ne bi bil hipnotiziran, ni
Hipnoza je zelo naraven pojav, prav tako hipnotična stanja. Pogosto naredimo nekatere stvari v stanju hipnoze, pa se tega sploh ne zavedamo. Vsi se spominjamo, kako nas je mama kot otroke uspavala, nam v zadnjih trenutkih, preden smo utonili v sanje, pela uspavanko, nas ponavljajoče božala po laseh ali po hrbtu. Vse to nam je tako godilo, da smo počasi zdrsnili v sen, ta sen pa pravzaprav ni bil nič drugega kot stanje hipnoze.
Podobno zjutraj na poti od doma na delovno mesto v avtu pogosto tako vneto premišljujemo o stvareh ali problemu, ki nas čaka v službi, da se pravzaprav sploh ne zavemo, kdaj smo do tja prispeli, ali pa zapeljemo z avtoceste na tisti izvoz, kjer vsako jutro izstopimo na poti v službo, čeprav se odpravljamo na povsem drug konec mesta. Tudi to so stanja, ki so podobna hipnozi.

O tem pogosto govorijo športniki, ki so ob dobri psihični pripravi pred nastopom, predvsem v času tekmovanj, v nekih drugačnih stanjih, ko popolnoma izključijo vse okolje in so osredotočeni samo na  vratca, ki se jim približujejo, na koš, na katerega so vrgli žogo, ipd. Takrat pogosto rečejo, da so “in the zone”. Tudi to so hipnotična stanja, čeprav v njih ni nič magičnega. Če bi povzeli in nekoliko poenostavili pojem hipnotičnih stanj, lahko rečemo, da gre pri pojavu za izjemno osredotočenost, koncentracijo pozornosti. Podobno se počuti tudi pevec, ki ob petju svoje najljubše pesmi na odru tako globoko doživi neko odmaknjeno stanje, da ne vidi in ne sliši ničesar, kar se dogaja okrog njega, razen zvočne spremljave glasbenikov. V takem trenutku je človek osredotočen samo na eno stvar, od vsega ostalega se odmakne, vidi, sliši in čuti samo tisto, kar je zanj nujno potrebno, vse drugo je daleč stran.

Uporaba navodil in sugestij
Hipnotizirana oseba je izredno dojemljiva za hipnotizerjeva (psihologova) navodila in sugestije. V takih stanjih skuša psiholog prek sugestije vplivati na nekatere komponente osebnosti ali čustev človeka, ki je želel biti hipnotiziran. Hipnoza, avtohipnoza, sugestija in avtosugestija so v športu pogosto uporabljene tehnike psihične priprave. Največkrat v stanju hipnoze krepimo posameznikovo samozavest. Športniku na primer dajemo post-hipnotična navodila v smislu: “Ko se bo začela tekma, boš popolnoma miren in zbran. Vedel boš, da si dobro pripravljen in da ti bo uspel res odličen nastop.” Z večkratnim ponavljanjem post-hipnotičnih sugestij te začnejo v predvideni situaciji (nezavedno) delovati in pri športniku ustvarjajo zaželena stanja. Smučarskemu skakalcu tako na primer sugeriramo, da bo tik pred skokom popolnoma miren in osredotočen, da se bo počutil lahkega kot galeb, ki ga veter nese daleč v daljavo.

Avtohipnoza – samohipnoza
Avtohipnoza se od hipnoze razlikuje po tem, da posameznik pripelje v sproščena in hipnotična stanja samega sebe, brez pomoči hipnotizerja. Takrat postane močneje dojemljiv za sugestije, ki si jih je vnaprej pripravil, obenem pa se ne ukvarja z vprašanjem zaupanja v hipnotizerja. S ponavljanjem takih sugestij (poslušanje zgoščenke, branja nekoga drugega ali lastnega govorjenja) doseže enak učinek, kot bi ga dosegel hipnotizer. Prednost avtohipnoze pred hipnozo je v neodvisnosti, ljudje se sami svobodno odločajo, kakšne bodo sugestije, kako jih bodo izvajali, koliko časa bo trajalo stanje avtohipnoze, velika prednost pa je tudi, da takšno hipnozo človek lahko izvede tik pred nastopom, tik pred problemom oz. vsakokrat, ko neka sproščena ali zbrana stanja potrebuje, četudi psihologa takrat ni v bližini.
Seveda ima tudi klasična hipnoza (s hipnotizerjem) določne prednosti. Ponavadi jo izvaja izkušen hipnotizer ki zna doseči zelo globoka stanja, kjer je dojemljivost za sugestije izjemno velika, kar se sicer – posebej začetniku – zelo težko posreči.

Hipnoterapija
Hipnozo pa uporabljamo tudi kot obliko terapije za najrazličnejše težave, za odstranjevanje strahov in fobij, za učenje soočanja s stresom, za doseganje sproščenosti, za odstranjevanje bolečine (npr. med porodom ali pri pacientih z odrezanimi udi), za soočanje z bolečino, ki bo stalno prisotna in je ne bo mogoče odstraniti, ipd. V teh primerih uporabljamo drugačne sugestije, na primer: “Z vsakim globokim vdihom in izdihom čutim, kako popušča bolečina v meni. Spuščam jo kot zrak iz balona. Postaja vse manjša in lažje je živeti.” V praksi najpogosteje kombiniramo hipnozo in avtohipnozo. Na seansah hipnoterapevt pacienta večkrat pospremi v stanje hipnoze in mu daje posthipnotične sugestije, v realni situaciji pa se pacient nato skuša s pomočjo izdelanega postopka pripeljati v stanje avtohipnoze, ki mu bo omogočilo optimalno, sproščeno in morda drugačno reagiranje kot običajno, ko naleti na problem.

Kar nam vest dovoljuje
Vse navedene značilnosti hipnoterapije potrjujejo, da ne gre za neko čarobno tehniko, pač pa zgolj za pripomoček pri učenju, za odstranjevanje neugodnih čustvenih in mentalnih stanj – to je tehnika za izboljšanje zbranosti in soočanja s stresom ter pomoč za dvig samozavesti. Koristnost hipnoze je torej izjemno velika. Kako pa je z njeno zlorabo? Takšna vprašanja se ljudem pogosto postavljajo. “Če me hipnotiziraš, boš potem lahko delal z menoj kar boš hotel!” To seveda ne drži. V hipnozi nikoli ne bi naredili nečesa, kar nam sicer vest. Nevarnosti zlorabe so zagotovo bolj pogoste zaradi naše želje po zmagovanju ali naše sebične narave kot pa zaradi hipnoze.

Samo pri usposobljenih
Danes je uporaba hipnoze izrazito nadzorovana. Ljudje v večini zavračajo tehnike, kjer niso obveščeni o tem, kaj se bo z njimi dogajalo, čemu tehnika služi ipd. Zato je uporaba hipnoze in specifičnih sugestij vedno stvar dogovora med terapevtom inklientom. Tudi sugestije so največkrat skupno izbrane glede na klientovo težavo (npr. pomanjkanje samozaupanja, strah pred nečim ipd.), uporaba hipnoze pa nastopi pozneje, ko je že ustvarjena terapevtski odnos, ki temelji na zaupanju.
Ob tem je smiselno odpreti vprašanje, kdo je ustrezno usposobljen za izvajanje oz. indukcijo in uporabo hipnoze. Formalnih zadržkov sicer ni, res pa je, da stanja hipnoze niso zavestna, zato se z njo ni primerno igrati. Človekovo nezavedno pogosto vsebuje velike skrivnosti, ki imajo lahko – če pridejo na dan nenadzorovano – izredno rušilno moč. Zato je nujno opozoriti, da je za izvajanje hipnoze treba tehniko hipnotiziranja dobro poznati, predvsem pa imeti določeno mero zrelosti, da z njo ne bi neodgovorno spreminjali vedenja klientov. Zato je hipnozo nujno uporabljati sistematično, ob pomoči usposobljenega hipnotizerja, ki skupaj s klientom natanko določi cilje in smiselnost uporabe hipnoze v določenem primeru

Hipnoza se uporablja kot:

• metoda psihične priprave športnika na tekmovanje
• oblika terapije za najrazličnejše težave, za odstranjevanje strahov in fobij, za učenje soočanja s stresom, za doseganje sproščenosti, za odstranjevanje bolečine, za soočanje z bolečino, ki bo stalno prisotna in je ne bo mogoče odstraniti, ipd.

O hipnozi govorimo takrat, ko hipnoterapevt pripelje oz. poglobi posameznika v sproščeno in hipnotično stanje; slednje lahko variira od lažjih hipnotičnih stanj, v katerih se človek zaveda pravzaprav vsega, do globokih, kjer je zavest posameznika popolnoma izključena.

http://www.viva.si